Ema Bojnec

Ema je srečna z novo opremo

Za Emo Bojnec iz Bakovcev smo zbrali kar 6.765 evrov. Začelo se je z Iskrico Nedeljskega dnevnika, ki se je prva pridružila naši akciji zbiranja sredstev za nakup nujno potrebne opreme, ki bi slabovidni Emi zaradi nenadnega poslabšanja vida olajšala učenje.

Kar tretjino potrebnih sredstev so prispevali njihovi bralci. Iskrena hvala bralcem za nakazana sredstva v višini 2.240 evrov, Nedeljskemu dnevniku za sodelovanje in novinarki Tatjani Pihlar za njeno predano delo in  vse zapise o skromni, a pridni in zagnani šestnajstletni dijakinji Emi.

Nato so se nam pridružili še naši Vidovi donatorji, poleg tega so sredstva zbirali in prispevali še krajani in farani Bakovcev, ko so prebrali članek o Emi, učitelji in zaposleni iz Emine nekdanje Osnovne šole Bakovci ter dijaki ljutomerske gimnazije v sklopu krožka ITS naravoslovje in številni drugi. Hvala vsem tudi v imenu Eme in njene družine.

Predajo pripomočkov smo imeli v Ljubljani v Centru Iris, kjer sem Emo konec letošnjega februarja tudi spoznala. Brez njihove pomoči slepi in slabovidni katerim pomagamo ne bi dobili ustreznih pripomočkov.

Kljub temu, da se je Emi naenkrat vid, okoli novega leta, tako hitro poslabšal in ima ohranjenega le tri do deset odstotkov vida, nima globinskega vida, moti jo bleščanje, slika se ji maje itd. ni bila upravičena do vsaj delnega plačila jawsa in računalnika. Vrstica pa ji pripada le enkrat v življenju.

Zato smo se odločili, da ji z veseljem priskočimo na pomoč saj je pridno, prizadevno ter uspešno dekle, ki si zasluži vso podporo in posluh pri njenih težavah in potrebah.

Prav Emina tiflopedagoginja Marija Jeraša iz Centra Iris se je ob nenadnem poslabšanju vida zelo zavzela zanjo in nas tudi prosila za pomoč. Na Ljutomerski Gimnaziji je učiteljem pokazala kako dekletu v stiski olajšati šolanje in prilagoditi pouk. Emi je pomagala pri premagovanju novih ovir, saj z lupo ni več zmogla brati in pisati. Težko je sledila pouku, hitro jo je bolela glava, imela je utrujene oči, zato so ji pri učenju pomagali tudi starši.  Nato je Center Iris  gimnaziji posodil rabljen računalnik in vrstico, da je Ema lažje sledila pouku. Za doma pa ji je staro opremo posodila slepa Maša, da se je Ema lažje učila in pisala naloge. Tako je že v  času same akcije Ema postala bolj samostojna, pridobila je na samozavesti, manj jo je bolela glava, lažje je opravljala šolsko delo.

Na predaji smo se veselili zaključka akcije, povedanih je bilo veliko lepih besed o sami akciji, zahval in popotnic za Emino nadaljnje šolanje, naredili smo še obvezno gasilsko fotografijo, potem pa smo ob sproščenem vzdušju in Eminem raziskovanju nove opreme še malo poklepetali. Gospod Jankovič iz Diopte ji je dal navodila za uporabo brajeve vrstice, Mateja Jenčič učiteljica računalništva,  ji je na računalniku pripravila še vse ostalo, kar bo potrebovala pri šolanju. Pred odhodom sta hvaležna starša ter ponosno in srečno dekle dobili še zadnje napotke pred poletnimi počitnicami. Dela ji ne bo zmanjkalo, raziskovanja in učenja tudi ne.

Za Emo predstavlja podarjena brajeva vrstica, prenosni računalnik, slovarji, program yaws in ostala oprema izjemno pridobitev, s katero se bo lahko veliko bolj samostojno in samozavestno šolala med svojimi sošolci na ljutomerski gimnaziji.  Čeprav Ema zaradi močne slabovidnosti pri učenju in vseh ostalih stvareh, potrebuje veliko več časa kot njeni videči vrstniki,  ne zaostaja za njimi in je nadpovprečno uspešna. Le tako naprej Ema!

Sodelovanje Humanitarnega zavoda VID in Iskrice za pomoč Emi

V Iskrici Nedeljskega dnevnika so se odločili, da nam priskočijo na pomoč pri zbiranju sredstev za Emo. Za vse potrebne pripomočke za Emo potrebujemo veliko finančnih sredstev in medijska objava Eminega primera bo prišla do veliko več ljudi, kot jih mi dosežemo z našim delom. Tako se bomo vsak na svojem področju dela potrudili, da Emi čimprej obrnemo življenje na bolje.

Brajeva  vrstica  in računalnik  za  Emo

S strani mobilne koordinatorke Marije Jeraša smo že konec lanskega leta dobili prošnjo, da bi  pomagali še Emi Bojnec, slabovidni dijakinji 1. letnika Ljutomerske gimnazije. Najprej je bilo mišljeno, da bi ji kupili večjo namizno elektronsko lupo, da bi lažje brala, pisala naloge in se učila. Zanjo so  na gimnaziji skupaj z Lions klubom Ljutomer organizirali tudi dobrodelni koncert in zbrali nekaj sredstev, ostalo pa naj bi zbrali pri nas na Zavodu VID.

Na srečo se je Ema že pred več kot letom in pol sama začela učiti brajice, ko si je na društvu Slepih in slabovidnih v Murski Soboti, kjer so imeli tudi tečaj, sposodila klasičen brajev stroj. Tako, da si zapiske lahko prepiše v brajevo pisavo in se uči v temi ter ne utruja oči.  Včasih ji pomagata starša in ji bereta  ali pa ji že v šoli učno gradivo natisnejo v brajevi pisavi in ji tako olajšajo učenje.

»Moram povedati, da je situacija presenetljiva in je kljub 30 letom dela na tem področju še nisem doživela. Običajno se ljudje oklepajo dela po vidni poti dokler le gre, Emi pa so se zasvetile oči, ko je imela možnost pri nas preizkusiti vrstico, med potjo v Ljubljano pa mi je razlagala, kako bo varčevala, in ko bo velika, si bo kupila vrstico.« je povedala gospa Jeraša iz Centra IRIS za slepe in slabovidne Ljubljana, ki se je zelo zavzela za Emo in poskrbela, da je med zimskimi počitnicami prišla v IRIS, kjer se je z učiteljico Matejo Jenčič učila uporabo brajeve vrstice. Poleg tega je  imela Ema dopoldan še pouk, popoldne pa ure orientacije. Prav tako so obljubili, da bodo Emi čim preje posodili rabljen prenosni računalnik z vrstico, ki ga bo imela za delo v šoli. Vendar ga potrebuje tudi doma, zato smo ji pripravljeni pomagati, saj to za družino predstavlja prevelik finančni zalogaj.

15-letna Ema je izredno bistro dekle, v osnovni šoli je bila odličnjakinja, prejela je Županovo petico in končala višjo stopnjo glasbenega izobraževanja, igrala je klavir. Njeni učitelji pravijo, da če ne bi bili seznanjeni z njeno težavo, sploh ne bi vedeli, da je karkoli narobe. Saj je na prvi pogled videti, da nima težav, ker je zelo iznajdljiva, ne želi se izpostavljati in nikoli ne omeni, da česa ne vidi, da ne bi izstopala od ostalih. A Ema pove, da se za na prvi pogled »slepo sliko« skrivajo velike težave.

Pred začetkom 1. letnika gimnazije so na Očesni kliniki v Ljubljani ugotovili, da se ji je ostrina vida poslabšala iz 30 % na le 5-10 %. Ima težave z vidom na daljavo, prisoten je nistagmus, kar pomeni da se ji slika ves čas maje. Nima globinskega vida, tako da ne more določiti razdalje do predmetov, vozil, ljudi na pločnikih… Zato si pri hoji zunaj pomaga z belo palico. Moti jo svetloba in bleščanje ter nosi korekcijska očala. Da bi ji vsaj malo olajšali šolanje nujno potrebuje brajevo vrstico in nov računalnik za branje gradiva (učbenikov, delovnih zvezkov, knjig, revij). Ema  pri pouku že od 6. razreda uporablja prenosni računalnik s katerim si zapisuje vse razlage. Do sedaj si je doma naredila povečave ter jih natisnila, da bi se lažje učila. Za branje v šoli pa je uporabljala  še  ročno elektronsko lupo. Zaradi poslabšanja vida, pekočih oči in glavobolov pa sedaj čim preje potrebuje opremo, ki ji bo omogočila branje in učenje, da ne bo utrujala oči.

Ema živi v Bakovcih skupaj z dvema živahnima mlajšima sestrama, očetom in nezaposleno mamico. Brez pomoči drugih ljudi Emi doma ne bodo uspeli nabaviti ustreznih pripomočkov, ki ji bodo olajšali vsakdan saj brajeva vrstica, prenosnik, jaws in ostala oprema stanejo več kot 6.000 evrov.