04 201 39 30
| |
Pri tem, kar delamo, nam največ pomeni ravno vidik doživljanja s strani tistih, ki jim pomagamo. Vidik otrok in njihovih staršev. Pa seveda tudi vseh tistih, ki nam pomagajo pomagati. Od vseh številnih zapisov njihovega doživljanja sodelovanja z nami smo jih izbrali nekaj, da sami doživite te vtise.
Hvala vsem v humanitarnem zavodu VID, da obstajate in se razdajate že več kot 20 let in ste s tem posredno ali neposredno pomagali tisočem otrokom. To so otroci, ki se imenujejo »otroci s posebnimi potrebami". Res je naša država socialna, omogoča kar nekaj pravic. Je pa tudi res, da se je potrebno kar presneto boriti, da se te pravice pridobi. Neprestano se v zdravstvu in sociali pravice linearno krčijo. To močno udari družine z več otroki, še posebno, kjer je en otrok drugačen – je otrok s posebnimi potrebami. Naš Rok je drugačen, je pa tudi zelo čustveno topel otrok. Kako je spremljal pogovore o njegovem trokolesu, se veselil, kako bo vesel prevzema, saj bo to njegovo kolo. Kako ga bo z veseljem pokazal in skrbel zanj... To ste omogočili v Zavodu VID, iskrena Vam hvala! Vaše geslo je »Kako malo je potrebno, da se življenje obrne na bolje«.To Rokovo kolo pa ni majhna stvar!
Otrokom in mladostnikom z nakupi pripomočkov želite omogočiti večjo samostojnost in enakopravno vključevanje v okolje, med prijatelje in zdrave vrstnike. Jim dajati občutek, da niso sami, da lahko zmorejo in dosežejo prav vse kar si želijo. Pri našem Roku boste prav zagotovo to dosegli!
Rokova starša Anton in Barbara Kadunc
| |
Sem že velika punca in vem, da z mojo družino težko shajamo samo z dvema majhnima dohodkoma. Od rojstva sem invalid, tetraplegik. Imam še dve mlajši sestri. Sicer sta očka in mami oba zaposlena, ampak vedno imamo veliko stroškov in izdatkov. Ker sem v vsakdanjem življenju odvisna od invalidskega vozička, brez njega ne morem. Imam električnega, ki je neprestano v okvari in imamo kar naprej težave z njim. Navadnega imam pa tako zmatranega in tudi premajhnega. Nov je pa predrag, na naročilnico ga ne napišejo, ker mi potem električni voziček ne pripada več. To je kar malo začarano.Ampak čarobno je to, da imam pa kar naenkrat spet novega! Lepo so se mi pričeli letošnji praznični dnevi.
Življenje je lepo, če ga živiš tako ali drugače, če ga gledaš ali samo slišiš, če hodiš ali se giblješ le s pomočjo drugih, vedno je najlepše, če si obkrožen z dobrimi in prijaznimi ljudmi. In to ste vi, moji dragi prijatelji. Hvala.
Katja Zalar
| |
Hčerka Tanja se je rodila s sivo mreno na obeh očeh. Po več operativnih posegih se je stanje poslabšalo in prešlo v glavkom. Hkrati z operativnimi posegi se je slabšal tudi njen vid. Sedaj je otrok s posebnimi potrebami – slep z minimalnim ostankom vida.
Tanja je bila od svojega leta in pol vključena v reden predšolski in kasneje v šolski program. V vrtcu je bila vključena že v » jaslični program«, kar je nujno potrebovala za svoj socialni in normalni otroški razvoj. V tem obdobju razvoja smo kot starši »tavali v temi », saj nismo bili osveščeni o njenih pravicah. Ob vstopu Tanje v prvi razred osnovne šole, smo po pravi detektivski akciji uspeli priskrbeti odločbo o otroku s posebnimi potrebami. Na tej stopnji smo prvič vzpostavili stik z Zavodom za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Ko smo skupaj prišli do spoznanja, da bo Tanja morala uporabljati Braillovo pisavo, so se začela postavljati vprašanja o zagotovitvi sredstev za potrebno opremo.
Na zavodu so nam predlagali in nam pomagali, da smo se za pomoč obrnili na Zavod Vid. Z njihovo pomočjo se je zbralo dovolj sredstev za programsko opremo in Braillovo vrstico. Svečana podelitev oz predaja je potekala na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.
Tanja je sedaj že prava dama. Obiskuje drugi letnik gimnazije na Ravnah in je odlična učenka. Na njeni izobraževalni poti je v vsakem obdobju sodelovalo mnogo požrtvovalnih in dobrih vzgojiteljev, učiteljev, profesorjev, dobrotnikov. Zaradi ljudi s pravim srcem je njeno življenje lažje.
Hvala vsem, hvala Zavodu Vid!
Bojana Turičnik
| |
Sem direktorica petindvajsetletnega podjetja Foto BONI iz Kranja.
Čas hitro beži in preštevanje let me je opomnilo, da smo bili tudi mi nekoč začetniki. Kadarkoli se ozremo nazaj, se spominjamo le lepih trenutkov, takrat pa smo se, tako kot danes, soočali s problemi. Včasih so bili majhni, včasih pa tudi veliki in so zahtevali pravilne odločitve. Iz tistih časov se spominjam dneva, ko je v naše prostore stopila mlada gospa in prinesla v razvijanje nekaj filmov.
Imela je željo, da razvite fotografije, na katerih je majhen fantek na invalidskem vozičku, izdelamo po dvakrat. Tako sem na fotografijah opazila mlado družinico in njihove srečne nasmehe ter iskrive učke, ker jim je humanitarni zavod VID priskrbel del denarja za nakup hišnega dvigala. In duša mi ne bi dala miru, čer bi za te fotografije želela plačilo. Zato sem se odločila, da jih podarim. Tistih par novčičev, da se bodo za vedno spominjali, kako srečni so bili takrat. In je prišla ta mlada gospa še naslednjič, ko so deklici pomagali pri nakupu računalnika za Braillovo vrstico.
Tako sva se z možem odločila: »Od zdaj naprej naj bodo spomini za sončke in njihove družine naša skrb«. Ostali smo prijatelji vsa ta leta, njihovo delo pa zapisano v sliki, za ljudi, ki spoštujejo in globoko cenijo njihovo nesebično pomoč. Naš prispevek je silno majhen, a v upanju, da je vsaj moralna podpora Humanitarnemu zavodu VID, ostajamo kamenček v mozaiku: človek-človeku.
Foto BONI, Nika Bele
| |
Odločitev donirati sredstva namenjena za novoletna darila pomoči potrebnim
nas je na podlagi prošnje pripeljala k zavodu Vid in Mojci. V poplavi neprimernih, spornih in nedirektnih ponudb za donacije, nam je Mojca dala na razpolago par predlogov, med katerimi sem se odločil za meni ustrezno. In glavno v vsem tem je bilo, da so šla sredstva tam, kamor so bila namenjena ter dejstvo, da so bila ta sredstva porabljena v skladu z dogovorom ter kar je najpomembnejše, da so polepšala krut vsakdanjik donirancem.
Monicolor d.o.o., Marko Poženel, direktor
| |
Zakaj pomagam otrokom - skupaj z zavodom VID
Ob prebiranju vaših DOBRIH NOVIC človek ne more ostati ravnodušen. Toliko pomoči potrebnih otrok, iz najrazličnejših razlogov jim velikokrat obračajo hrbet tisti, ki so zadolženi za njihovo kolikor toliko normalno življenje. Celo več, celotno breme prenašajo na že tako obremenjene (psihično, fizično in finančno) starše. Ko sem prvič, pred mnogimi leti, pomagal enemu od teh otrok, sem videl, da je to tisto kar si želim in lahko pripomorem - čeprav le droben kamenček v mozaiku. Od takrat vsako leto, namesto drobnih pozornosti našim poslovnim partnerjem in prijateljem pomagamo vsaj enemu otroku. Sprva sem bil presenečen nad pozitivnim odzivom -nisem ga pričakoval, zdaj pa imam občutek, da novoletno čestitko z zanimanjem preberejo (komu, kdaj in koliko smo pomagali). Vesel sem, ker se vedno lahko sam ob informacijah zavoda VID odločim komu darovati določen znesek. Ob predaji pripomočka ali sredstev sem, če želim, lahko prisoten in se tako prepričam, da je šlo vse v prave roke.
KOVINOSTRUGARSTVO JENKO, Franjo Jenko 
