Nika Tomažič

Nika Tomažič doma iz Velike Bukovice je devetletna slabovidna in naglušna deklica, ki bo letos uspešno zaključila 2. razred redne OŠ Rudija Mahniča Brkinca- Pregarje. Na šoli so jo lepo sprejeli in se med novimi sošolci počuti odlično, saj ji tako radi pomagajo kadar jih potrebuje. A je vseeno zelo samostojna, zato njena učiteljica Danica Benigar pravi, da včasih kar pozabijo, da je otrok s posebnimi potrebami in da vseeno potrebuje določene prilagoditve, dodatno učno pomoč in povečano gradivo ali kaj drugega.

Z njo dela tudi mobilna učiteljica Mateja Maljevac iz Centra IRIS, Ljubljana, ki je predlagala nakup elektronske lupe vredne skoraj 1.400 evrov, ki bi ji olajšala šolanje in razbremenila oči. Povezali  smo se z Nikino  šolo, kjer so nam bili pripravljeni priskočiti na pomoč pri zbiranju sredstev. Čeprav je to najmanjša devetletna šola v Sloveniji ima veliko srce. Zelo dobro sodelujejo z učenci, starši in okolico. Skratka,  odprti so za sodelovanje, saj je bila njihova v.d. ravnateljica Mateja Maljevac takoj, ko sem jih konec marca obiskala na šoli, pripravljena pozvati okoliška podjetja in posameznike, da donirajo in tako pomagajo njihovi učenki Niki. Odzvalo se je sedem podjetij in posameznikov, ki so Niki omogočili, da bo lažje odstirala nova obzorja in odkrivala nova znanja in tako postala bolj enakovredna svojim sošolcem. Iskrena hvala tudi vsem ostalim, ki ste vsak na svoj način pripomogli, da se je akcija končala v manj kot dveh mesecih in tako pokazali, da lahko z majhnimi dejanji spreminjamo svet in ga delamo boljšega. Hvala tudi g. Dušanu Jankoviču iz podjetja Diopta, ki je bil Niki takoj pripravljen dati lupo v uporabo.

Od prej se niso poznali, saj je vrtec obiskovala v Ilirski Bistrici.  V razredu je 8 otrok, od 1. do 3. razreda, kar za njihovo učiteljico predstavlja velik izziv. Učiteljica Danica Benigar pravi, da je Nika zelo samostojna, zato včasih kar pozabi, da je otrok s posebnimi potrebami in da vseeno potrebuje določene prilagoditve, dodatno učno pomoč, povečano učno gradivo ali kaj drugega.

Zvedava deklica živi v Veliki Bukovici v štiričlanski družini, ima še mlajšega bratca Denisa, ki hodi v vrtec. Mamica je zaradi Nikinih težav ostala doma, tako, da je zaposlen samo oče. Nika ima poleg težav z očmi tudi težave s sluhom. Zaradi slabovidnosti uporablja očala, zaradi naglušnosti pa je letos dobila slušni aparat. Njena mamica pravi, da je Nika v velikem govornem zaostanku  in da je škoda, ker aparata ni dobila že prej. Pri pouku si pomaga s slikovnim in pisnim gradivom, vendar si s tem zelo obremenjuje oči. Narasel ji je tudi očesni pritisk, kar je privedlo do poslabšanja vida. Tako, da vidi samo na desno oko, na levo pa je slepa. V šoli ji gradivo prilagodijo na velikost črk 18 Arial. Uporablja bralno mizico in sedi v prvi klopi na sredini razreda, da lažje vidi na tablo.  Nika ima najraje matematiko in telovadbo, predvsem pa gimnastiko.

Starši in učitelji si želijo, da bi Niki olajšali šolanje in ji razbremenili oči. Zato je Nika skupaj s tiflopedagoginjo Matejo Maljevac preizkusila že različne  vrste lup.  Najbolj ji je ustrezala prenosna lupa Schweizer e Mag 70 HD, s katero je lažje brala iz učbenikov in delovnih zvezkov, ki pa niso prilagojeni slabovidnim otrokom. S pomočjo kamere je videla tudi na tablo, zato je bila Nika navdušena in ni imela nobenih zadržkov pri njeni uporabi, pa še njene oči niso bile tako utrujene.

Lupa vredna 1.400 evrov bi Niki močno olajšala šolsko delo, lahko bi jo uporabljala doma in v šoli, ker je enostavna za prenašanje in uporabo. Redno jo vozijo v Ljubljano na kontrolne preglede, tiflopedagoške vaje ima v šoli, na logopedske vaje katere so oddaljene 25 minut vožnje z avtom pa jo vozijo sami. Zato so se obrnili na nas za pomoč, saj si samo z očetovo plačo ne morejo privoščiti nakupa nujno potrebne lupe.

Ob mojem obisku sem imela sestanek z v.d. ravnateljico šole Matejo Maljevac, očetom in mamo, tiflopedagoginjo Matejo, ter Nikino učiteljico, da najdemo najboljšo rešitev za slabovidno deklico. Na šoli so zelo odprti za sodelovanje, dogovorili smo se, da si bomo s skupnim močmi prizadevali, da bomo Niki čim preje lahko omogočili nakup lupe.

Čeprav nisem imela veliko časa, da spoznam neverjetno deklico, nasmejano in zvedavo, sem bila presenečena kako me je opazovala, pa moje zapestnice in verižico z obeskom, vse jo je zanimalo, saj je tudi sama rada lepo oblečena predvsem v rožnate barve. Mamica ji je zjutraj morala splesti lepo dolgo kitko, da je bila še posebej lepa.

Dekličina mamica mi je povedala, da je njihova šola najmanjša devetletna šola v Sloveniji in da so prav vsi ponosni na to, da jo imajo. Starši, učitelji, ravnateljica in okolica odlično sodelujejo in se trudijo, da šola obstane. To sem se lahko tudi sama prepričala in videla kaj vse se z dobro voljo in  človečnostjo da doseči in dogovoriti.