Taša Marčič

Taša je doma iz Zgornje Hajdine. Ima še dve leti starejšega brata Aneja s katerim sta zelo povezana, tudi s sošolci in prijatelji se veliko družijo, igrajo in skupaj praznujejo rojstne dneve. Čeprav se mi je zdela zelo zadržana, mamica pove, da je zelo živahna in polna energije. Včasih nagaja bratcu, še raje pa se vozi s kolesom, a mora biti previdna, trenira tudi nogomet in atletiko. Taša je zelo ponosna, ker je gasilka, tako kot je bila včasih njena mamica. A mamica sedaj žal nima več časa, včasih pa je hodila na tekmovanja tudi v tujino.

10-letna deklica obiskuje 4. razred na OŠ Hajdina. Do začetka drugega razreda ni imela težav z vidom, vsaj opazili niso. Potem pa je v šoli razredničarka pričela sumiti, da se nekaj dogaja, ker je Taša večkrat potožila, da ne vidi na tablo ter drobnih črk in stvari na blizu. Pogosto se je jezila, saj kljub trudu naloge ni opravila tako hitro kot prej. Slabšanje vida so opazili tudi doma, predvsem pri branju knjig in gledanju televizije.

Obiskali so kar nekaj specialistov tudi na očesni kliniki, kjer so potrdili, da gre za distrofijo mrežnice, Stargardtovo bolezen, ki je dedna. Tako je postala otrok z zmerno slabovidnostjo. Sedaj ima preostanek vida še približno 15 %, vendar stanje ni stabilno in se ji vid  v prihodnje lahko še poslabša. V šoli dela po metodi za slabovidne in  učni snovi z upoštevanjem prilagoditev zaenkrat še sledi.  Že drugo leto  ji pomaga tiflopedagoginja Tina Rajh, ki ji  nudi strokovno pomoč. Na srečanjih imata vaje vida,  učita se pravilne uporabe lupe, pričeli sta tudi z učenjem desetprstnega tipkanja na računalnik. Še vedno pa precej časa namenjata sprejemanju novega stanja, saj je bil za Tašo  velik šok, ker se je vid tako hitro poslabšal. Pomagata si  s pogovori, igrami, ogledi posnetkov,  delavnicami s sošolci na temo slabovidnosti, s skupnim izvajanjem prilagoditev gradiv, prostorov, učnih metod in materialov.

Pri pouku Taša uporablja manjšo elektronsko lupo s katero si poveča zapiske in slike, vendar s pomočjo te lupe ne more pisati. V zadnjem času opažajo, da je njena pisava postala nečitljiva in s težavo prebere svoje zapise. Ker  Taša slabo vidi, tekom šolanja pa bo potrebno vedno več in hitreje pisati,  se bojijo da bo razvila pisavo, ki ne bo več berljiva.  Prav tako bo imela v prihodnjih letih vedno več predmetov,  učiteljev,  snovi in hitrost dela se bo stopnjevala. Tako za njo, kakor tudi učitelje bi bilo bistveno lažje, če bi Taša med poukom uporabljala računalnik z nameščeno programsko opremo za osebe z motnjami vida. Prav tako bi potrebovala večjo lupo s katero bi lahko brala in pisala, reševala naloge in se učila.

Naslednje leto bo vodena preko Centra IRIS za slepe in slabovidne, Ljubljana in bo tako upravičena do bolj celostne obravnave. Imela bo več učiteljev, ki ji bodo pomagali pri njenih težavah, vaje vida, ure računalništva, srečevala se bo lahko z vrstniki, ki imajo podobne težave, se z njimi družila in v sklopu IRISa imela razne delavnice tudi za starše.