"Kdo bi bil, če bi bil lahko kdorkoli?" sem včasih nenavadno dolgo razmišljal o tem vprašanju. Bil sem obseden s fantazijo, da bi spremenil svojo identiteto, saj sem hotel biti kdorkoli, samo jaz ne. Imel sem lepo kariero kot celični biolog in profesor na medicinski fakulteti, vendar to ni bilo nadomestilo za dejstvo, da je bilo moje osebno življenje, milo rečeno, v razsulu. Bolj ko sem si prizadeval najti srečo in zadovoljstvo v svojem osebnem življenju, bolj nezadovoljen in nesrečen sem postajal. V trenutkih globokega razmišljanja sem sklenil, da se bom prepustil svojemu nesrečnemu življenju. Odločil sem se, da mi usoda ni namenila srečnih kart, in da moram to preprosto sprejeti. Que sera, sera. Kar bo, pa bo.

     Jeseni leta 1985 se je moj depresiven, fatalističen pogled spremenil v enem samem trenutku transformacije. Pustil sem stalno službo profesorja na Medicinski fakulteti Univerze v Wisconsinu in šel poučevat v tujino, na Medicinsko fakulteto na Karibskih otokih. Ker je bila fakulteta tako odmaknjena od akademskega mainstreama, sem imel priložnost za razmišljanje izven togih parametrov prepričanj, ki prevladujejo v konvencionalnih akademskih krogih. Daleč od slonokoščenih stolpov, izoliran na smaragdnem otoku v globokem azurnem Karibskem morju, sem doživel znanstveno razsvetljenje, ki je razbilo moja prepričanja o naravi življenja na koščke. Trenutek, ki mi je spremenil življenje, se je pojavil medtem, ko sem pregledoval svojo raziskavo o mehanizmih, s katerimi celice kontrolirajo svojo fiziologijo in vedenje.

     Nenadoma sem ugotovil, da fizično in energetsko okolje kontrolira življenje celice in ne njeni geni. Geni so preprosto molekularni načrti, ki se uporabljajo za sestavo celic, tkiv in organov. Okolje služi kot »izvajalec«, ki prebere in aktivira tiste genetske načrte in je v končni fazi odgovorno za značilnosti življenja celice. Gre za posamezno celico in njeno »zavedanje« okolja, ki poganja mehanizme življenja, in ne njene gene. Kot celični biolog sem vedel, da bodo imeli moji vpogledi močne posledice za moje življenje in življenje vseh ljudi. Globoko sem se zavedal, da vsak od nas sestoji iz približno treh bilijonov posameznih celic. Svoje profesionalno življenje sem posvetil izboljšanju razumevanja posamičnih celic, saj sem takrat vedel, tako kot vem tudi zdaj, da bolje, ko bomo razumeli posamezne celice, bolje bomo razumeli skupnost celic, ki sestavljajo vsako človeško telo. Če posamezne celice kontrolira njihovo zavedanje okolja, potem to zavedanje okolja kontrolira tudi človeška bitja, ki sestojijo iz bilijonov celic. Lastnosti naših življenj, tako kot lastnosti posamične celice, ne določajo naši geni, ampak naši odzivi na dražljaje iz okolja, ki poganjajo življenje.

     Po eni strani me je moje novo razumevanje narave življenja šokiralo. Skoraj dvajset let sem programiral osrednje načelo biologije – prepričanje, da življenje kontrolirajo geni – v glave študentov medicine. Po drugi strani pa moje novo razumevanje niti ni bilo tako presenečenje. Vedno me je glodal črv dvoma glede genskega determinizma. Nekateri dvomi so izhajali iz mojega osemnajstletnega raziskovanja kloniranja matičnih celic, financiranega s strani države. Čeprav je bilo potrebno bivanje izven tradicionalnih akademskih krogov, da sem to v celoti ugotovil, je moja raziskava ponudila neizpodbiten dokaz, da so bila najbolj cenjena načela biologije glede genskega determinizma v osnovi zgrešena. Moje novo razumevanje narave življenja ni le potrdilo mojih raziskav matičnih celic, temveč sem ugotovil, da je poleg tega nasprotovalo še enemu prepričanju konvencionalne znanosti, ki sem ga predstavljal svojim študentom – prepričanju, da je alopatska medicina edina, ki si zasluži obravnavanje na medicinski fakulteti. S tem, ko je okolje, ki temelji na energiji, dobilo to, kar mu pripada, je to poskrbelo za veličastno zbliževanje znanosti in dejavnosti alopatske medicine, komplementarne medicine ter duhovnih modrosti starodavnih in modernih verovanj.

     Bil sem navdušen nad novo ugotovitvijo, da lahko spremenim naravo svojega življenja s tem, da spremenim svoja prepričanja. V trenutku me je preplavil val energije, saj sem ugotovil, da obstaja pot, osnovana na znanosti, ki me bo popeljala od moje pozicije večne »žrtve« do mojega novega položaja »sokreatorja« svoje usode. Minilo je že več kot dvajset let od tiste magične noči na Karibih. V preteklih letih so biološke raziskave še nadalje podkrepile spoznanje, ki sem ga dobil v tistem zgodnjem jutru. Dve na novo razviti področji znanosti, ki predstavljata najpomembnejši polji biomedicinskih raziskav, danes utrjujeta zaključke, ki jih ponuja Biologija prepričanj.

     Biologija prepričanj ni priročnik za samopomoč; to je knjiga, ki nas opolnomoči. Informacije ponujajo znanje o sebi in iz tega znanja izvira moč nadzora nad lastnim življenjem. Te informacije imajo veliko moč. To vem. Življenje, ki sem si ga ustvaril s pomočjo tega zavedanja, je tako bogatejše in izpolnjujoče, da se nič več ne sprašujem: "Kdo bi bil, če bi bil lahko kdorkoli?" Zaenkrat mi o odgovoru ni treba razmišljati. Želim biti jaz!